Ste vedeli?

Neverjetno dobro ohranjen oklep ankilozavra
Ko si ogledujemo okostja
dinozavrov, potrebujemo domišljijo, da si predstavljamo videz dinozavra. Pri
dinozavru, ki ga je leta 2011 odkril gradbeni delavec Sahawn Funk, pa teh težav
ni. Gre za 110 milijonov let starega dinozavra borealopelta, vrsto ankilozavra,
katerega truplo se je ohranilo kot kip. Na podlagi pigmentov v koži, znanstveniki
celo domnevajo o barvi živali.
Pa pojdimo po vrsti. Borealopelta je bil eden od ankilozavrov, ki si jih zaradi njihovih debelih lusk radi predstavljamo kot žive oklepnike. Sicer ni imel repa z debelo bunko kot nekateri njegovi sorodniki, imel pa je 50 cm špice na močno oklepljenem hrbtu. Tehtal je poldrugo tono in nog do repa meril 20 metrov. Umrl je v morju, kjer se je njegovo truplo potopilo. Še preden so ga raztrgale morske zveri, so truplo napolnile usedlin, ki so poskrbele, da se je truplo v naslednjih milijonih letih spremenilo v fosil. Milijone let je čakal na 11. marec 2011, ko je vanj zagrizel bager. Nekoč oceansko dno, ki je pogoltnilo dinozavra, se je spremenilo v rudnik v severni Alberti. Z bagrom je operiral Funk, ki je opazil spremembo v teksturi in barvi kamnine. Ker je kanadska Alberta bogata s fosili, delavci v rudniku vedo, da lahko vsake take spremembe pomenijo fosil dinozavra. Obvestili so Royal Tyrrell Museum, kjer so se takoj odzvali in začeli z grobim izkopavanjem. Po nesreči so z bagrom razbili zadnji del živali, a večina je še vedno ostala nedotaknjena. Že takoj se je vedelo, da gre za nekaj posebnega, saj se je mestoma videla izjemno redka fosilizirana koža. Osvobajanje dinozavra iz kamenine so zaupali Marku Mitchllu, ki se je na njem mudil dobrih pet let oziroma 7000 ur. Zaradi njegove vztrajnosti so vrsto poimenovali borealopelta markmitchelli.
Ko so primerek postavili v muzeju na ogled javnosti, je bil pogled nanj dih jemajoči. »Posmrtna maska« je še kako resnična in obiskovalec ne potrebuje domišljije, da bi si predstavljal, kako je bil videti.
Pa pojdimo po vrsti. Borealopelta je bil eden od ankilozavrov, ki si jih zaradi njihovih debelih lusk radi predstavljamo kot žive oklepnike. Sicer ni imel repa z debelo bunko kot nekateri njegovi sorodniki, imel pa je 50 cm špice na močno oklepljenem hrbtu. Tehtal je poldrugo tono in nog do repa meril 20 metrov. Umrl je v morju, kjer se je njegovo truplo potopilo. Še preden so ga raztrgale morske zveri, so truplo napolnile usedlin, ki so poskrbele, da se je truplo v naslednjih milijonih letih spremenilo v fosil. Milijone let je čakal na 11. marec 2011, ko je vanj zagrizel bager. Nekoč oceansko dno, ki je pogoltnilo dinozavra, se je spremenilo v rudnik v severni Alberti. Z bagrom je operiral Funk, ki je opazil spremembo v teksturi in barvi kamnine. Ker je kanadska Alberta bogata s fosili, delavci v rudniku vedo, da lahko vsake take spremembe pomenijo fosil dinozavra. Obvestili so Royal Tyrrell Museum, kjer so se takoj odzvali in začeli z grobim izkopavanjem. Po nesreči so z bagrom razbili zadnji del živali, a večina je še vedno ostala nedotaknjena. Že takoj se je vedelo, da gre za nekaj posebnega, saj se je mestoma videla izjemno redka fosilizirana koža. Osvobajanje dinozavra iz kamenine so zaupali Marku Mitchllu, ki se je na njem mudil dobrih pet let oziroma 7000 ur. Zaradi njegove vztrajnosti so vrsto poimenovali borealopelta markmitchelli.
Ko so primerek postavili v muzeju na ogled javnosti, je bil pogled nanj dih jemajoči. »Posmrtna maska« je še kako resnična in obiskovalec ne potrebuje domišljije, da bi si predstavljal, kako je bil videti.

Največji pterozaver - queatzalcoatel
Quetzalcoatel s svojo
pojavo, še bolj pa z velikostjo, nemudoma pritegne pozornost, še posebej, če
ima ob sebi človeško podobo, ki služi, kot primerjava velikosti. Gre za vrsto
pterozavra (pterozavre poznamo po kožnatih krilih), iz katerega pa se niso
razvile ptice, kot nekateri zmotno mislijo. Kljub temu so bili quetzalcoatli v svojem
času nesporni gospodarji nebesnih širjav. Bili so veliki kot žirafa in kljub
temu tehtali samo do okoli 250 kg. Zasluga za lahko težo gre votlim kostem, zaradi
katerih so se lahko odlepili od tal. Še danes se znanstveniki prepirajo, kako
dobri letalci so bili ti dinozavri: po eni strani računalniški modeli kažejo, da so lahko
leteli do 130 km/h, po drugi strani se porajajo dvomi, ali je to njihova
mišična masa sploh dovoljevala. Z razprtimi krili so merili do 12 metrov, toliko
kot manjše letalo. V preteklosti so menili, da je večino časa preživel nad morji
in se prehranjeval z ribami, danes so si znanstveniki enotni, da je vendarle kraljeval
v zraku nad kopnim, kjer je iskal vretenčarje.
Prvega quetzalcoatla so
odkrili v Teksasu leta 1971. Nenavadno ime je dobil po azteškem božanstvu Quetzalcoatel,
kačasto-pernate oblike. Na nebu je vladal pred 65 milijonimi leti. Za primerjavo:
danes je največji ptič noj, z višino okoli treh metrov.

Redkost: odkrili dobro ohranjen zarodek dinozavra
V kitajskem rudarskem
podjetju Yingliang so že leta 2000 naleteli na domnevne fosile dinozavrskih jajc.
Najdba je pritegnila pozornost šele čez deset let, ko so se v firmi odločili,
da zgradijo muzej in so začeli prebirati stare škatle s fosili. Muzejsko osebje
je potrdilo, da gre za fosilizirana jajca dinozavrov, a hkrati tudi odkrilo, da
se pri enem na odlomljenem delu vidi nekaj kosti. V njem so našli skrit
zarodek, ki so ga poimenovali »Baby Yingliang«, naj pa bi izhajal iz vrste
oviraptozavrov iz katerih so se razvile . Znanstvenike je najdba prijetno
presenetila, saj so ohranjeni zarodki v jajcu izredno redki.

Zdaj je tudi dokazano zakaj so izumrli dinozavri
Zdaj naj bi tudi znanstveno potrdili, kdo je odgovoren za
izumrtje dinozavrov. Od osemdesetih let dalje obstaja teorija o izumrtju kot
posledici trčenja asteroida v zemljo. Do tega so se znanstveniki dokopali na
podlagi asteroidnega prahu v geoloških plasteh, ki sovpadajo s časom izumrtja
dinozavrov. Hipotezo je sredi devetdesetih let potrdilo odkritje 200 km kraterja
v Mehiškem zalivu, a še vedno je manjkala pika na i: če je to pravi krater?
Znanstveniki iz teksaške univerze v Austinu so zato iz kraterja vzeli 900
metrov globok vzorec, kjer so našli sledi asteroidnega prahu. Kako so ga
določili? S pomočjo prisotnosti iridija, ki je v zemeljski skorji zelo redek,
pogostejši pa je na asteroidih. Da ne bi prišlo do napake, so poslali vzorce v
različne laboratorije po svetu: v Avstrijo, Belgijo, na Japonsko in v domače
ameriške laboratorije. Kot pravijo, so rezultati pokazali na močno prisotnost
iridija, starost vzorca pa se sklada z dobo izumrtja dinozavrov.
Asteroid je bil velik približno 10 km in je povzročil izumrtje 75-% živih vrst na Zemlji.
Asteroid je bil velik približno 10 km in je povzročil izumrtje 75-% živih vrst na Zemlji.

Ostvarji - živi fosili modre krvi
Raki ostvarji so živi fosili,
saj ostajajo nespremenjeni skoraj 240 milijonov let. Toda ni zanimiva samo njihova
podoba, ki spominja na nekaj iz »davnega časa«, ampak tudi njihova modra kri,
ki je taka zaradi prisotnosti bakra. No, ta modra kri je zelo iskana in
dragocena. Kri vsebuje poseben kolagen, ki zazna kontaminacijo v vsaki
raztopini, ki se vnaša v kri. V kolikor so v raztopini bakterije, snov
koagulira, sicer ne. Na ta način farmacevtskim podjetjem ni potrebno imeti
velikih farm zajcev, kar je bil drag in počasen proces. Tako gre danes po
poročanju PBS vsako zdravilo, ki se pojavi na ameriškem trgu, skozi omenjeni
test.
Verjetno lahko pritrdite, da
zveni kar noro, da vsaka oseba v ZDA, ki je kdaj prejela injekcijo, bila
zaščitena ravno po zaslugi te starodavne živali. Kakšen preplet sodobne
znanosti in zgodovine... Kar se tiče ostvarjev: večina jih molzenje preživi in
jih vrnejo nazaj v naravno okolje.

Zakaj so nekatere ptice preživele udarec asteroida?
Ko je pred 66 milijoni let v Zemljo trčil asteroid, je povzročil katastrofalne posledice: požare, potrese, cunamije, kisel dež, vulkanske izbruhe, jedrsko zimo... Posledice so bile tako hude, da udara asteroida ni preživela približno 80% živalskih vrst. Med preživelimi so bile ptice? Zakaj?
No, resda vse niso preživele, so pa vendarle nekatere vrste. Zadnja dognanja znanstvenikov kažejo, da so preživele tiste ptice, ki so imele večje možgane - natančneje večji prednji del možganov. Vemo da je prednji del možganov povezan z vedenjskimi procesi, zato znanstveniki domnevajo, da so se ptice z večjimi omenjenimi možgani lažje privadile na spremenjeno življenjsko okolje.
Težava pri tovrstnih raziskavah je narava ptičjih kosti, ki so zelo krhke in se zelo redko ohranijo. V praksi to pomeni, da znanstveniki skoraj nikoli ne dobijo dobrega pogleda na starodavne ptičje možgane ali vsaj notranji del lobanje. Toda pred nekaj leti so raziskovalci v skalni formaciji izpred cca 87 do 82 milijonov let v Kansasu le našli dobro ohranjen 3D fosil Ichthyornisa, starodavne zobate ptice, ki je živela v obdobju krede. Znanstveniki so z naprednimi tehnologijami preskenirali fosil in digitalno rekonstruirali možgane. Izkazalo se je, da so imele prastare ptice, kot je bil ichthyornis, razmeroma primitivne možgane, prej podobne dinozavrskim kot danes živečim pticam. Današnje ptice imajo zelo velike prednje možgane v primerjavi z ostalimi deli možganov. Znanstveniki menijo, da je to posledica razvoja možganov, ki se je začela v času dinozavrov. Tako bi ptiči z bolj razvitimi prednjimi možgani lažje prenesli novonastale razmere, ki so jih prinesle posledice asteroida.